Slowenische Verteilschriften

Kako pri­dem v nebesa?

Vpra­ša­nje o več­no­sti veliko ljudi izpo­d­riva iz zave­sti. To lahko spoz­namo celo pri tis­tih, ki raz­mi­š­ljajo o koncu svo­jega živ­lje­nja. Ame­ri­ška igralka Drew Barrymore je kot otro­ška zve­zda igrala v fanta­zij­skem filmu »E.T. – Pre­bi­va­lec dru­gih pla­ne­tov« gla­vno vlogo. Ko je bila stara osemin­dvaj­set let (rojena 1975), je izja­vila: »Če bi umrla pred svojo mačko, jo krmite z mojim pepe­lom, kajti potem bom živela nap­rej vsaj v svoji mački.« Mar ta neved­nost in krat­ko­vi­d­nost glede smrti ni stra­šna?

V Jezu­so­vem času je pri­šlo mnogo ljudi k njemu. Nji­hova zadeva je bila sko­raj vedno zemelj­ske narave:

• Deset gobav­cev je hotelo ozdra­veti (Luka 17,13),
• Slepi so hoteli spre­gle­dati (Matej 9,27),
• Nekdo je pri­ča­ko­val pomoči v pre­piru za dediš­čino (Luka 12,13-14),
• Fari­zeji so pri­šli k Jezusu z vpra­ša­n­jem, v kate­rem je bila skrita past, ali naj cesarju pla­ču­jejo davke (Matej 22,17).

Le malo ljudi se je zate­kalo k Jezusu, da bi od njega izve­deli, kako lahko pri­dejo v nebesa. Neki bogati mla­de­nič ga je obis­kal z vpra­ša­n­jem: »Dobri uči­telj, kaj naj sto­rim, da bom dele­žen več­nega živ­lje­nja?« (Luka 18,18). Pove­dano mu je bilo, kaj naj stori, nam­reč: naj vse proda, na kar je vezano nje­govo srce, in naj sledi Jezusu. Ker je bil zelo bogat, se ni rav­nal po tem nasvetu in se je tako odpo­ve­dal nebe­sam. Bili so tudi tak­šni lju­dje, ki nebes niti niso iskali, toda pri sre­ča­nju z Jezu­som jih je ta na to opo­zo­ril. Potem pa so takoj zgra­bili za pri­lož­nost. Zahej je hotel videti Jezusa. Toda našel je več kakor je pri­ča­ko­val. Po obi­sku v Zaheje­vem domu – tako rekoč ob kavi – je našel nebo.

Jezus je ugoto­vil: »Danes je v to hišo pri­šlo odre­­šenje« (Luka 19,9).

Kako je mogoče najti nebesa?

Po tem, kar smo zdaj pove­dali, lahko zabele­žimo tole:

• Nebe­ško kra­l­je­s­tvo lahko naj­demo čisto dolo­če­nega dne. To je dobro vedeti, kajti tako to pos­tane danes mogoče tudi za Vas, dragi bra­lec in draga bralka, da sežete po več­nem živ­lje­nju pri Bogu.
• Pri­do­bi­tev nebe­š­kega kra­l­je­s­tva ni vezana na zas­lugo, ki bi si jo bilo treba pri­do­biti.
• Nebe­ško kra­l­je­s­tvo lahko naj­demo pov­sem nep­ri­­pra­v­ljeni.

Naši las­tni načrti, kako priti v nebesa, so pov­sem napa­čni, če ne izha­jamo iz Božjih izre­kov. Neka popev­ka­rica je v neki pesmi pela o klo­vnu, ki je po dol­go­le­tni slu­žbi v cir­kusu odsto­pil: »Gotovo bo pri­šel v nebesa, saj je osre­če­val ljudi.« Neka bogata daro­valka je dala sezi­dati ubo­ž­nico, v kateri je lahko 20 žensk brez­pla­čno živelo. To biva­nje pa je bilo vezano na pogoj: žen­ske so morale oblju­biti, da vsak dan eno uro molijo za odre­še­nje daro­valke.

Kaj pa nas res­ni­čno pri­vede v nebesa?

Da bi na to vpra­ša­nje lahko jasno in razlo­čno odgo­vo­ril, nam je Jezus pri­po­ve­do­val pri­liko. V evan­ge­liju po Luku v pogla­vju 14,16 govori o člo­veku [ta v tej pris­po­dobi pred­sta­v­lja Boga], ki želi pri­re­diti veliko pra­z­no­va­nje [to v pri­liki pred­sta­v­lja nebesa] in naj­prej raz­po­š­lje vabila samo izbra­nim. Odgo­vori so vsi pora­zni. Drug za dru­gim se zače­n­jajo opra­vi­če­vati. Prvi raz­laga: »Njivo sem kupil...«, drugi: »Pet jarmov volov sem kupil...«, tre­tji pa: »Ože­nil sem se in zato ne morem priti.« Jezus je kon­čal to pris­po­dobo s sodbo gos­ti­te­lja: »Kajti povem vam: Nobe­den izmed onih pova­b­lje­nih mož ne bo oku­sil moje večerje« (Luka 14,24).

Ob tem pos­taja jasno, da si lahko nebesa pri­do­bimo ali pa jih izgu­bimo. Klju­čna točka je torej spre­je­tje ali zavr­ni­tev vabila. Bi lahko bila ta stvar še bolj eno­sta­vna? Ven­dar nika­kor! Če bo nekoč veliko ljudi izklju­če­nih iz nebes, potem ne zaradi tega, ker ne bi poz­nali poti, tem­več ker so vabilo zavr­nili.

Trije ime­no­vani lju­dje v pris­po­dbi nam niso vzgled, kajti nihče ne sprejme vabila in tako ne pri­dejo na praz­no­va­nje! Mar zdaj ne bo pra­z­no­va­nja? Kaj­pada! Po zavr­ni­tvi gos­ti­telj raz­po­š­lje vabila v vse smeri. Zdaj ne tis­kajo več vabila z zla­tim vtis­kom. Tu velja samo še klic: »Pri­dite!« Vsak pa, ki se pusti pova­biti, dobi zago­to­v­ljen pro­s­tor na pra­z­no­va­nju. Kaj se tu dogaja? Ja, lju­dje pri­ha­jajo – celo v veli­kih tru­mah. Čez nekaj časa dela gos­pod vme­sno bilanco: še so pro­sta mesta! Svo­jim slu­žab­ni­kom reče: »Poj­dite spet ven! Še nap­rej vabite!«

Na tem mestu bi rad to pris­po­dobo pre­ne­sel na nas, saj natanko zadene današ­nji polo­žaj. Še so mesta v nebe­sih pro­sta, Bog pa ti pravi: »Pridi, zasedi svoje mesto v nebe­sih! Bodi pame­ten in rezer­vi­raj za več­nost! Stori to danes!«

Nebesa so nep­red­sta­v­ljivo lepa, zato jih Gos­pod Jezus pri­merja z veli­kim pra­z­no­van­jem. V Prvem Pismu Korin­ča­nom (pogl. 2,9) piše o tem: »Česar oko ni videlo in uho ni sli­šalo in kar v člo­ve­kovo srce ni pri­šlo, kar je Bog prip­ra­vil tis­tim, ki ga lju­bijo.« Nič, prav nič na tem svetu ni niti pri­bli­žno pri­mer­ljivo z nebesi. Tako nep­redsta­v­ljivo lepo je tam! Nebes nika­kor ne smemo zamu­diti, so nam­reč zelo dra­gocena. Nekdo je za nas odprl vrata v nebesa. To je Jezus, Božji Sin! Njemu se moramo zahva­liti, da je tako prep­ro­sto priti tja. Zdaj je odvi­sno samo še od našega hote­nja. Samo tisti, ki je tako krat­ko­vi­den kakor ti trije možje v pris­po­dobi, ne sledi vabilu.

Odre­še­nje se zgodi po Gos­podu Jezusu

V Apos­tol­skih delih (2,21) beremo zelo pomem­bno vrs­tico: »In zgo­dilo se bo: vsak, kdor bo kli­cal Gos­po­dovo ime, bo rešen.« To je klju­čni sta­vek Nove zaveze. Ko je bil Pavel v zaporu v Fili­pih, je v pogo­voru z ječar­jem pove­dal bis­tvo: »Veruj v Gos­poda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apo­stol­ska dela 16,31) To spo­ro­čilo je sicer kra­tko in jedr­nato, a odlo­čno in spre­meni živ­lje­nje. Še isto noč se je ječar spreo­br­nil k Jezusu.

Obstaja nekaj, kar moramo nujno vedeti: Jezus nas želi odvr­niti od poti, ki se konča v pogub­lje­nju, v peklu. O nebe­sih in peklu pravi Sveto pismo, da bodo tam lju­dje pre­bi­vali na veko­maj. Prvi kraj je sija­jen, drugi pa stra­šen. Tre­t­jega pro­s­tora ni. Pet minut po smrti nihče ne bo več govo­ril, da je s smr­tjo vsega konec. Ob Jezu­sovi osebi se odloča vse. Naše večno bivali­šče je odvi­sno od ene same osebe: od Jezusa – in od našega raz­merja do Njega!

Ko sem bil na Polj­skem na pre­da­va­telj­ski tur­neji, smo obis­kali nek­da­nje kon­cen­tra­cij­sko tabo­ri­šče Auschwitz. Gro­zne stvari so se tam doga­jale v tre­t­jem rajhu. Od leta 1942 do leta 1944 je bilo tam več ko 1,6 mili­jona ljudi, prete­žno so bili to Judje, usmr­če­nih s pli­nom in nato sež­ga­nih. Danes v lite­ra­turi govo­rimo o »peklu Auschwitza«. Pre­miš­lje­val sem o tej oznaki, ko nas je neki nasta­v­lje­nec pel­jal skozi plin­sko celico, v kateri je bilo pri enem posto­pku usmr­če­nih 600 ljudi. Bilo je nep­red­sta­v­ljivo gro­zno. Toda je to bil res­ni­čno pekel?

Kot sku­pina obis­ko­val­cev smo si lahko ogle­dali plin­sko celico zgolj zaradi tega, ker je te gro­zote od leta 1945 konec. Zdaj so te zgra­dbe dane na ogled, niko­gar pa tam več ne trpin­čijo ali zas­trup­ljajo. Plin­ske celice v Auschwitzu so bile časo­vno ome­jene. Sveto­pi­sem­ski pekel pa je večen.

V veži današ­njega muzeja se je moj pogled usta­vil na bar­vni foto­gra­fiji, ki kaže križ s Kri­stu­so­vim tele­som. Neki zapor­nik je svoje upa­nje na Kri­ža­nega z žeb­ljem vpras­kal v zid. Tudi ta neznani umet­nik je umrl v plin­ski celici, toda vedel je za odre­še­nika Jezusa. Umrl je sicer na zelo stra­š­nem kraju, toda vrata v nebesa so mu bila odprta. Iz tis­tega pekla, pred kate­rim nas gos­pod Jezus v Novi zavezi tako izra­zito svari (npr. Matej 7,13; 5,29-30; 18,8) – če bi se kdaj tam zna­šli – ni več nobene poti in reši­tve. Ker – dru­gače kakor tabo­ri­šče v Auschwitzu – pekel večno obra­tuje, si ga tudi nikoli ni mogoče zgolj ogle­do­vati.

Tudi nebesa so večna, in to je kraj, kamor nas Bog želi pri­pe­l­jati. Zato se dajte pova­biti, da bi pri­šli v nebesa. Kli­čite Gos­po­dovo ime, in si tako rezervi­rajte nebesa! Po nekem pre­da­va­nju me je neka gospa raz­bur­jeno vpra­šala: »Mar res lahko rezervi­ramo nebesa? To je ven­dar sli­šati kakor v poto­valni agenciji!« Pri­tr­dil sem ji: »Kdor ne rezer­vira, ne bo dose­gel cilja. Če hočete na Havaje, ven­dar tudi pot­re­bu­jete velja­vno le­talsko vozov-nico.« Vno­vič me je vpra­šala: »Letalsko vozovnico mora kdo pla­čati!« – »O da, vozovnico v nebesa tudi. Ta pa je celo tako draga, da je nihče od nas ne more pla­čati. Naš greh nam to one­mo­goča. Bog v svoja nebesa ne spu­sti nobe­nega greha. Kdor želi po tem živ­lje­nju pre­bi­vati pri Bogu v nebe­sih, mora naj­prej biti osvo­bo­jen svoje krivde. To osvo­bo­di­tev je bilo mogoče doseči samo po brez­gre­šni osebi – ta oseba pa je Jezus Kri­s­tus. Samo On je pla­čilno spo­so­ben! Pla­čal pa je s svojo krvjo, po svoji smrti na križu.«

Kaj pa moram sto­riti, če želim priti v nebesa?

Tudi na nas Bog nasla­v­lja svoje vabilo k odre­ši­tvi. S poseb­nim pou­dar­kom nas veliko sveto­pi­sem­skih mest vabi, da bi sle­dili Božjemu klicu:

• »Pri­za­de­vajte si, da vsto­pite skozi ozka vrata!« (Luka 13,24).
• »Spreo­br­nite se, kajti pri­b­li­žalo se je nebe­ško kra­l­je­s­tvo« (Matej 4,17).
• »Vsto­píte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in pro­s­torna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vsto­pajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v živ­lje­nje, in malo jih je, ki jo naj­dejo« (Matej 7,13-14).
• »Sezi po več­nem živ­lje­nju, v kate­rega si bil pokli­can« (1. Timotej 6,12).
• »Veruj v Gos­poda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apo­stol­ska dela 16,31).

Vse to so zelo roteči in pre­buja­joči ukazi. Člo­vek čuti v teh bese­di­lih res­nost, odloč­nost in nuj­nost. Potemta­kem rav­namo nad­vse dosle­dno, če odgo­vo­rimo na vabilo v nebesa z molit­vijo, ki bi se lahko v svo­bo­dni for­mula­ciji gla­sila nekako takole:

»Gos­pod Jezus, danes sem bral, da lahko pri­dem v nebesa zgolj po tebi. Rad bi bil nekoč pri tebi v nebe­sih. Odreši me zato pekla, kamor bi pri­šel zaradi svoje krivde. Ker me tako zelo lju­biš, si tudi zame umrl na križu in si tam pla­čal kazen za moje grehe. Vidiš vso mojo krivdo – od otroš­tva. Ti poz­naš vsak greh, vse, kar mi je zdaj v zave­sti. Ti poz­naš vsak vzgib mojega srca. Pred teboj sem kakor odprta knjiga. Tak­šen, kakr­šen sem zdaj, ne morem priti k tebi v nebesa. Zato te pro­sim: Odpu­sti mi vse moje grehe, ki jih od srca obžalu­jem. Pridi zdaj v moje živ­lje­nje ter ga pre­novi. Poma­gaj mi, da odlo­žim vse, kar pred teboj ni prav in podari mi nove navade, ki so pod tvo­jim bla­go­slo­vom. Omo­goči mi dos­top do Tvoje besede, do Bib­lije. Poma­gaj mi, da bi razu­mel, kaj mi želiš pove­dati in daj mi poslu­šno srce, da bi sto­ril, kar ti je všeč. Od zdaj nap­rej bodi moj GOS­POD. Želim ti sle­diti, pokaži mi pot, po kateri naj grem, na vseh pod­roč­jih svo­jega živ­lje­nja. Zahva­lju­jem se Ti, da si me usli­šal, da sem zdaj lahko otrok Božji, ki bo nekoč pri tebi v nebe­sih. Amen.«

Dire­k­tor in profe­sor v pokoju

1. inž. Werner Gitt