Wir verwenden Cookies, um die Benutzerfreundlichkeit dieser Webseite zu erhöhen (mehr Informationen).

Prof. Dr. Werner Gitt

Jasli, križ in krona

Prof. Dr. Werner Gitt erklärt in dieser Schrift den Heilsplan Gottes - angefangen bei der Geburt Jesu (Krippe), über seinen Tod (Kreuz), bis hin zur Entrückung und ewigen Herrlichkeit (Krone).

Gott schuf Abhilfe für die "Urkatastrophe" der Menschheit, den Sündenfall. Wie in der Bibel vorhergesagt, sandte er seinen Sohn auf die Erde. "Nie aber hat die Welt einen Gott gesehen - bis es Weihnachten wurde."

Das Kreuz wurde für Kritiker zum Anstoß. Sie verstehen nicht, wie ein "Hinrichtungsinstrument" zum Zentrum eines Glaubens werden kann. Prof. Dr. Gitt sieht diese Kritik als Indiz, dass die Menschen ihr Sündenbewusstsein verloren haben: Es gab keinen anderen Weg für die Rettung des Menschen, weil die Trennung zwischen Gott und uns durch die Sünde so groß ist.

Wenn Jesus einmal wieder kommt, wird man ihn als König erkennen. Dann wird die Menschheit zweigeteilt sein in Angenommene und Verworfene. Für diejenigen, die Jesus in ihr Leben aufnehmen wollen, gibt es ein vorformuliertes Gebet, das ihnen dabei hilft.

Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen!

8 Seiten, Best.-Nr. 122-28, Kosten- und Verteilhinweise | Eindruck einer Kontaktadresse


Jasli, križ in krona

Pra­kata­s­trofa

Vedno znova div­jajo kata­s­trofe na našem svetu: zaradi cuna­mija je decem­bra 2004 umrlo okoli 160 tisoč ljudi, poto­pi­tev ladje Tita­nic je ter­jala 1522 živ­ljenj, druga sve­to­vna vojna pa je pus­tila za seboj 50 milijo­nov mrt­vih. Pra­kata­s­trofa pa je bil izvirni greh v vrtu Eden. Ta je bil vzrok za vse druge kata­s­trofe, ki so sploh kdaj vdrle v ta svet. Greh je pov­z­ro­čil loči­tev člo­veka od Boga. Brez Boga pa člo­vek zaide v vrti­nec večne pogub­lje­no­sti. Če bi Bog spustil v nebesa zgolj en sam greh, potem bi tja pro­drla tudi trplje­nje in smrt, tega pa Bog noče.

To lomi Bogu srce: lju­dje, ki jih je ustva­ril in jih ljubi, so mu obr­nili hrbet. S tem so si pri­slu­žili smrt. V pre­go­voru rečemo: »Proti smrti ni zdra­vila.« Celo nobena ras­tlina iz vrta Eden to ni! Ali ima morda Bog še sicer na voljo kako sred­s­tvo?

Božja pomoč – pos­lal je svo­jega Sina

Toda Bog je že v vrtu Eden imel načrt za odre­še­nje in ga je – čep­rav še zelo šif­ri­rano – naz­na­nil takoj po padcu: »So­­vraštvo bom nare­dil med teboj in ženo ter med tvo­jim zaro­dom in nje­nim zaro­dom. On bo pre­žal na tvojo glavo, ti pa boš pre­žala na nje­govo peto« (1. Moj­zes 3,15). Veriga pre­roš­kih izjav, ki nikoli noče pre­ne­hati, vedno znova nami­guje na pri­ha­jajo­čega odre­še­nika, kakor recimo:

  • „Zve­zda vzhaja iz Jakoba in žezlo [= zna­me­nje obla­sti] se vzdi­guje iz Izra­ela“ (4. Moj­zes 24,17).
  • „Ti pa, Bet­le­hem Efráta, si pre­maj­hen, da bi bil med Judo­vimi tisoč­ni­jami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vla­dal v Izra­elu, nje­govi izviri so od nek­daj, iz dav­nih dni“ (Miha 5,1).

Čisto zad­njo napo­ved odre­še­nika je pri­ne­sel angel, ko je Jožefu razo­del roj­s­tvo in ime nebe­š­kega otroka: »Marija, tvoja žena, … bo rodila sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljud­s­tvo odre­šil gre­hov« (Matej 1,20-21).

V zgo­do­vini je šlo veliko oseb čez oder tega sveta, ki so si pri­do­bile ime med lju­dmi: cesarji in kralji, pes­niki in filo­zofi, guruji in čaro­v­niki, »dobri« in »slabi«. Nikoli pa svet ni videl kakega boga – dokler ni pri­šel božič. Dete v jas­lih ni bilo tak­šen bog, kakr­š­nega so si pred­sta­v­ljali Grki na Olimpu ali Ger­mani v Walhallu. Ta je bil edini, ki je lahko rekel: Jaz sem Stvar­nik, po kate­rem je vse nare­jeno (Janez 1,1+3); »Jaz sem res­nica« (Janez 14,6), »Jaz sem dobri pas­tir« (Janez 10,11), »Jaz sem vrata« [v nebesa] (Janez 10,9).

Kak­šno pot je ubral v ta svet? Mar je pri­šel z rom­pom in pom­pom ali ropo­tajo­čim bob­ne­n­jem? Mar je pri­šel z nebeš­kimi tru­mami? Ne! Bog je izbral nepo­ro­čeno žen­sko iz Izra­ela – Marijo –, ki je našla milost pri njem, da bi rodila Božjega Sina. S tem je tudi pre­se­ne­til Jude, ki so o svo­jem Mesiju imeli npr. tele pre­ro­ške besede v uše­sih: »Glej, tvoj kralj pri­haja k tebi« (Zaha­rija 9,9), ali »Raz­dro­bilo in pokon­čalo bo [nje­govo kra­lje­s­tvo] vsa ta kra­lje­s­tva« (Dani­jel 2,44). Zaradi tega niso pri­ča­ko­vali otroka v jas­lih, ampak kra­lja! Ta naj bi nas­to­pil z močjo ter iz­gnal Rim­ljane iz Izra­ela, pos­ta­vil naj bi svojo rezi­denco v Jeru­za­lemu in ime­no­val velike duhov­nike in pis­mo­uke za mini­s­tre.

Toda tako Jezus ni pri­šel, zato pa so ga Judje odklo­nili. Spre­gle­dali so tista mesta v Pismu, ki so govo­rila, da mora naj­prej priti kot otrok: »Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan« (Iza­ija 9,5). Od tega Enega je odvi­sno, ali bomo več­nost pre­živ­ljali v nebe­sih ali v peklu. Za tega Mesijo so zna­čilni trije sim­boli:

  • jasli (sim­boli­zi­rajo Jezu­sov pri­hod na ta svet)
  • križ (sim­boli­zira naše odre­še­nje, ki ga je Jezus za nas dose­gel na križu)
  • krona (sim­boli­zira Jezu­sovo krono pri nje­go­vem dru­gem pri­hodu kot kralj).

Ni križa brez jasli! Ni krone brez križa! Brez jasli in brez križa ni nebes za nas! Zato je moral nap­rej priti božič!

Kaj je spo­ti­klji­vega na križu?

Kri­tiki krš­čan­skega vero­va­nja se vedno znova vpra­šu­jejo: Zakaj ta bru­talna smrt na križu? V vaši veri se vse suče okoli nap­rave za usmr­ti­tev. Ali Bog ni mogel ubrati bla­žje poti, da bi raz­či­stil raz­merje z lju­dmi? Zakaj je bila pot sprave tla­ko­vana s smr­tjo, z bole­či­nami, s sol­zami in z žalo­va­n­jem? Ali ne bi bilo mogoče vse to ure­diti neko­liko bolj prija­zno, estet­sko in stilno? Mar ne bi Bog mogel prep­ro­sto zati­s­niti oči vpričo naših člo­veš­kih pomanj­klji­vo­sti?

Noben »zakaj« ne zado­s­tuje, ker pod­ce­n­juje greh. Zdi se mi, da je to bole­zen našega časa. Samo s križa lahko raz­be­remo, kar ni mogoče najti v nobeni knjigi filo­zo­fov in misle­cev:

  • Križ nam kaže, kako glo­boko raz­poko je greh zase­kal med Bogom in člo­ve­kom. Ta pre­pad je tako nei­z­me­ren, da je nje­gova pos­le­dica pekel (Matej 25,46).
  • Križ nam daje reali­sti­čno pred­stavo tega, kako daleč gre Bog v svoji lju­be­zni do nas, nam­reč tako daleč, da si je s svo­jim Sinom Jezu­som dobe­se­dno odtr­gal svoje naj­lju­bše od srca.
  • Jezu­sov križ je naj­glo­blje spuš­ča­nje Boga z neba v svet. Stvar­nik vesolja in vsega živ­lje­nja se da usmr­titi ko kak zlo­či­nec, ne da bi se bra­nil. Kak­šna visoka cena za greh! Toda zaradi tega lahko Jezus povabi k sebi vsa­kega greš­nika: »Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavr­gel« (Janez 6,37). Velja pa tudi: Kdor ne pride, je pogub­ljen – celo večno!
  • Križ zaz­na­muje tudi konec vseh člo­veš­kih odre­šenj­skih poti. Zaradi tega je Jezus lahko tako izklju­čno ozna­nje­val: »Nihče ne pride k Očetu dru­gače kot po meni« (Janez 14,6). Vse reli­gije so vpričo križa zgolj les­keta­joče se fata­mor­gane v puš­čavi pogub­lje­nega člo­veš­tva.

Spo­ro­čilo božiča je sku­paj s spo­ro­či­lom križa edin­s­tveno spo­ro­čilo odre­še­nja: »Sin člo­ve­kov je nam­reč pri­šel rešit, kar je izgu­b­ljeno« (Matej 18,11).

Spet bo pri­šel

Jezus bo dru­gič pri­šel v ta svet. Potem pa ne več kot dete v jas­lih, ampak kot kralj, sod­nik in vla­dar tega sveta. Pri Mateju 24,30 je ta dogo­dek jasno napo­ve­dal: »Tedaj se bo poja­vilo na nebu zna­me­nje Sina člo­ve­ko­vega in tol­kli se bodo po prsih vsi rodovi na zem­lji. Videli bodo Sina člo­ve­ko­vega priti na obla­kih neba z močjo in veliko slavo.«

Kak­šen raz­log za veselje! Stvar­nik tega sveta se bo poja­vil! Odre­še­nik sveta bo pri­šel! Zakaj pa piše v Razo­de­tju 1,7: »Zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zem­lji.«? Zakaj vpi­jejo: »In so rekli goram in ska­lo­vju: Padite na nas in skrijte nas pred obli­č­jem njega!« (Razo­de­tje 6,16)? Mnogi teh so sli­šali v času svo­jega živ­lje­nja o nujni odlo­či­tvi za tega Jezusa, toda rekli so »ne«! Zdaj pa so pogub­ljeni in ne morejo več niče­sar revi­di­rati. Zdaj je kon­čno pre­po­zno. Zato jokajo in tulijo.

Večina ljudi hodi po poteh, na kate­rih Jezusa ni. Domi­sel­nost pri tem je zelo velika. Tako je recimo slo­vita ame­ri­ška igralka Shirley Mac­La­ine, ki s svo­jim psom živi na ranču, rekla: »S svo­jim psom Terryjem imam celo last­nega boga ob strani – on je nam­reč rein­kar­na­cija egip­čan­skega boga Anu­bisa, ki ima podobo psa. Morda je to sli­šati neko­liko čudno, toda Terry in jaz sva pre­ži­vela že naj­manj eno sku­pno živ­lje­nje v sta­rem Egiptu. On kot bogo­ži­val, jaz pa kot prin­cesa. Zdaj naju je življe­nje pono­vno zdru­žilo.«

Jezus bo pono­vno pri­šel, tako da bo viden: »Glej, pri­haja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga pre­bo­dli, in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zem­lji« piše Janez v Razo­de­tju 1,7. Ko je Neil A. Arm­strong 20. julija 1969 kot prvi člo­vek sto­pil s svojo nogo na luno, je temu dogodku pred tele­vi­zor­jem sle­dilo 500 mili­jo­nov ljudi. Lady Diana je svoje živ­lje­nje izgu­bila v pro­me­tni nes­reči. Ko je 6. sep­tem­bra 1997 v Londonu bil do tedaj naj­ve­čji pogreb vseh časov, je tej cere­mo­niji pred tele­vi­zor­jem sle­dilo 2,5 mili­jarde ljudi – šti­ri­de­set odstot­kov sve­tov­nega pre­bi­val­s­tva! Zaradi tega je pos­tal del sve­to­vne zgo­do­vine kot prvi »glo­balni pogreb«.

Toda za Jezu­sov pri­hod ni pot­re­bna nobena kamera. Vsi lju­dje bodo »live« doži­veli ta naj­ve­čji dogo­dek sve­to­vne zgo­do­vine. Za vsa­ko­gar bo Jezus potem viden. To ne velja zgolj za sve­to­vno pre­bi­val­s­tvo, ki bo tedaj živelo, tem­več tudi za vse gene­ra­cije sve­to­vne zgo­do­vine. Tudi vsi bralci tega članka bodo pri­sotni. Potem je pomem­bno samo še edino vpra­ša­nje: h kateri sku­pini spa­dam? K trumi reše­nih ali pogub­lje­nih?

Jezus bo pri­šel nena­doma: »Kakor nam­reč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s pri­ho­dom Sina člo­ve­ko­vega« (Matej 24,27). V enem samem tre­nu­tku bo po vsej zem­lji viden hkrati za vse. Ob kate­rem času se bo to zgo­dilo? Odgo­vor naj­demo pri Luki 17,34: »Tisto noč bosta dva na eni pos­te­lji; eden bo sprejet, drugi puš­čen.« Torej ponoči!? Dve vrs­tici dalje pa piše: »Dve bosta sku­paj mleli (= deja­v­nost pod­nevi!): ena bo spre­jeta, druga puš­čena.« Ni mi znano, ali je tudi odkri­telj Ame­rike Kolumb poz­nal ta bese­dila. Iz tega bi lahko skle­pal takole: Če se bo pono­vni pri­hod dogo­dil v enem samem tre­nu­tku, Sveto pismo pa to opi­suje kot dogo­dek pod­nevi in ponoči hkrati, potem se to lahko zgodi zgolj na kro­gli. Lahko torej odja­d­ram na zahod in kljub temu pris­pem na vzhod. Omembe vre­dno je, da je evan­ge­list Luka pisal te besede v času, ko lju­dje še niso imeli pojma o kro­gla­sti obliki zem­lje.

Ti dve vrs­tici kažeta še nekaj bis­tve­nega. Pri ponov­nem pri­hodu se bo člo­veš­tvo delilo na dvoje: raz­lika je med spre­je­timi in zavr­že­nimi. S tem je naka­zan prav­š­nji pro­b­lem člo­veš­tva. Šteje samo eno vpra­ša­nje: sodim med rešene ali med pogu­b­ljene?

Ste se že odlo­čili?

Bog je vse ljudi ustva­ril kot oseb­no­sti, ki imajo na raz­po­lago svo­bo­dno voljo. To nas jasno raz­li­kuje od živali. Svo­bo­dna volja dovo­l­juje oboje – da se od Boga odda­l­jimo ali da se mu pri­bli­žamo. Bog je v Kri­s­tusu sto­ril vse, da bi nam poka­zal pot v nebe­ško kra­lje­s­tvo. Kljub temu Sveto pismo zelo izra­zito in sva­reče uči, da ne kre­nejo vsi na pot odre­še­nja. Kaj bi Bog tu lahko sto­ril? Če bi nam vzel svo­bo­dno voljo, potem bi nas oro­pal naše oseb­no­sti; bili bi stroji, mario­nete ali roboti, ki bi zgolj odslu­žili svoj vnap­rej dani pro­gram. V tos­tran­s­tvu kakor tudi v ons­tran­s­tvu pa je volja pomem­ben del ose­b­no­sti. Od naše svo­bo­dne odlo­či­tve je zato­rej odvi­sno naše večno biva­nje.

Ali smo se že prip­ra­vili na ta pri­haja­joči dan? V pris­po­dobi o desetih devi­cah nas je Gos­pod Jezus sva­ril, naj bomo prip­rav­ljeni. Opo­zarja nas na to: vseh deset je bilo ven­dar »ver­nih«, trdno so vero­vale: poroka se bo doga­jala! Kljub temu niso vse rav­nale po svo­jem prep­riča­nju. Le pet jih je dose­glo cilj. Nep­rip­rav­lje­nim pravi Jezus: »Ne poz­nam vas!« (Matej 25,12). S tem so zamu­dili vso svojo več­nost. Zgo­dilo se je, kakor je nekoč dejal Heinrich Kem­ner: »Tudi s spa­n­jem se lahko zazi­bamo v pekel.« Her­mann Bez­zel je roteče sva­ril: »Člo­vek lahko odr­gne cer­kvene klopi in se kljub temu pogubi.« »Veru­joči«, ki zgolj pri­tr­ju­jejo dej­s­tvom, a jih ne uve­lja­v­ljajo v svo­jem ose­b­nem živ­lje­nju, tve­gajo večno živ­lje­nje.

Vse tri ali nič

Mnogi lju­dje vsako leto ob božič­nem času na novo praz­nu­jejo Jezusa kot dete v jas­lih. Pogo­sto ostane pri tem. Toda vsi trije sim­boli so neraz­dru­ž­ljivi. K Jezusu sodijo jasli nje­go­vega učlo­ve­če­nja, križ nje­go­vega trp­lje­nja z zmago vsta­je­nja, ki je temu sle­dila, a tudi krona nje­go­vega kra­lje­va­nja, ki bo pri nje­go­vem pono­v­nem pri­hodu za vsa­ko­gar oči­tna. To je bil od vsega zače­tka Božji odre­šenj­ski načrt proti pra­kata­s­trofi tega sveta. Zad­nja kata­s-trofa, ki jo bodo doži­veli lju­dje brez Jezusa, je pekel. Na žalost bo ter­jala več člo­veš­kih živ­ljenj, kakor vse druge kata­s­trofe zgo­do­vine, ta smrt pa bo tra­jala večno! Toda za božič, in ne samo tedaj, nas Bog čisto ose­bno vpra­šuje, ali želimo spre­jeti darilo, ki ga ses­tav­ljajo jasli, križ in krona. Recite da, sprej­mite odpuš­ča­nje gre­hov po Jezusu Kri­s­tusu in to utr­dite v moli­tvi!

Dire­k­tor in pro­fe­sor v pokoju
dr. inž. Werner Gitt