Wir verwenden Cookies, um die Benutzerfreundlichkeit dieser Webseite zu erhöhen (mehr Informationen).

Prof. Dr. Werner Gitt

Kako pri dem v nebesa?

Die grundlegende Frage, die suchende Menschen sich stellen, wird hier von Prof. Dr. Werner Gitt beantwortet. "Wie findet man den Himmel?" Auf jeden Fall nicht durch eigene Anstrengungen oder Konzepte. "Was aber bringt uns wirklich in den Himmel?" Gott hat die Einladungen für den Himmel schon verteilt wie im Gleichnis des Menschen, der zu einem großen Fest Einladungen verschickte. Doch viele Menschen redeten sich heraus.

Prof. Dr. Gitt ruft dazu auf, nicht so "kurzsichtig" wie diese Leute zu sein. Jesus will uns vor der Hölle erretten und diese wird kein Vergleich zu der sogenannten "Hölle von Auschwitz" sein. Er hat am Kreuz für unsere Schuld bezahlt, wir müssen diese Einladung nur annehmen, dann ist ein Platz im Himmel "gebucht". Ein Entscheidungsgebet soll den Lesern dabei helfen.

Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen!

Kurzlink zu diesem Traktat: https://wernergitt.de/nebesa

8 Seiten, Best.-Nr. 120-28, Kosten- und Verteilhinweise | Eindruck einer Kontaktadresse


Kako pri­dem v nebesa?

Vpra­ša­nje o več­no­sti veliko ljudi izpo­d­riva iz zave­sti. To lahko spoz­namo celo pri tis­tih, ki raz­mi­š­ljajo o koncu svo­jega živ­lje­nja. Ame­ri­ška igralka Drew Barrymore je kot otro­ška zve­zda igrala v fanta­zij­skem filmu »E.T. – Pre­bi­va­lec dru­gih pla­ne­tov« gla­vno vlogo. Ko je bila stara osemin­dvaj­set let (rojena 1975), je izja­vila: »Če bi umrla pred svojo mačko, jo krmite z mojim pepe­lom, kajti potem bom živela nap­rej vsaj v svoji mački.« Mar ta neved­nost in krat­ko­vi­d­nost glede smrti ni stra­šna?

V Jezu­so­vem času je pri­šlo mnogo ljudi k njemu. Nji­hova zadeva je bila sko­raj vedno zemelj­ske narave:

  • Deset gobav­cev je hotelo ozdra­veti (Luka 17,13),
  • Slepi so hoteli spre­gle­dati (Matej 9,27),
  • Nekdo je pri­ča­ko­val pomoči v pre­piru za dediš­čino (Luka 12,13-14),
  • Fari­zeji so pri­šli k Jezusu z vpra­ša­n­jem, v kate­rem je bila skrita past, ali naj cesarju pla­ču­jejo davke (Matej 22,17).

Le malo ljudi se je zate­kalo k Jezusu, da bi od njega izve­deli, kako lahko pri­dejo v nebesa. Neki bogati mla­de­nič ga je obis­kal z vpra­ša­n­jem: »Dobri uči­telj, kaj naj sto­rim, da bom dele­žen več­nega živ­lje­nja?« (Luka 18,18). Pove­dano mu je bilo, kaj naj stori, nam­reč: naj vse proda, na kar je vezano nje­govo srce, in naj sledi Jezusu. Ker je bil zelo bogat, se ni rav­nal po tem nasvetu in se je tako odpo­ve­dal nebe­sam. Bili so tudi tak­šni lju­dje, ki nebes niti niso iskali, toda pri sre­ča­nju z Jezu­som jih je ta na to opo­zo­ril. Potem pa so takoj zgra­bili za pri­lož­nost. Zahej je hotel videti Jezusa. Toda našel je več kakor je pri­ča­ko­val. Po obi­sku v Zaheje­vem domu – tako rekoč ob kavi – je našel nebo.

Jezus je ugoto­vil: »Danes je v to hišo pri­šlo odre­­šenje« (Luka 19,9).

Kako je mogoče najti nebesa?

Po tem, kar smo zdaj pove­dali, lahko zabele­žimo tole:

  • Nebe­ško kra­l­je­s­tvo lahko naj­demo čisto dolo­če­nega dne. To je dobro vedeti, kajti tako to pos­tane danes mogoče tudi za Vas, dragi bra­lec in draga bralka, da sežete po več­nem živ­lje­nju pri Bogu.
  • Pri­do­bi­tev nebe­š­kega kra­l­je­s­tva ni vezana na zas­lugo, ki bi si jo bilo treba pri­do­biti.
  • Nebe­ško kra­l­je­s­tvo lahko naj­demo pov­sem nep­ri­­pra­v­ljeni.

Naši las­tni načrti, kako priti v nebesa, so pov­sem napa­čni, če ne izha­jamo iz Božjih izre­kov. Neka popev­ka­rica je v neki pesmi pela o klo­vnu, ki je po dol­go­le­tni slu­žbi v cir­kusu odsto­pil: »Gotovo bo pri­šel v nebesa, saj je osre­če­val ljudi.« Neka bogata daro­valka je dala sezi­dati ubo­ž­nico, v kateri je lahko 20 žensk brez­pla­čno živelo. To biva­nje pa je bilo vezano na pogoj: žen­ske so morale oblju­biti, da vsak dan eno uro molijo za odre­še­nje daro­valke.

Kaj pa nas res­ni­čno pri­vede v nebesa?

Da bi na to vpra­ša­nje lahko jasno in razlo­čno odgo­vo­ril, nam je Jezus pri­po­ve­do­val pri­liko. V evan­ge­liju po Luku v pogla­vju 14,16 govori o člo­veku [ta v tej pris­po­dobi pred­sta­v­lja Boga], ki želi pri­re­diti veliko pra­z­no­va­nje [to v pri­liki pred­sta­v­lja nebesa] in naj­prej raz­po­š­lje vabila samo izbra­nim. Odgo­vori so vsi pora­zni. Drug za dru­gim se zače­n­jajo opra­vi­če­vati. Prvi raz­laga: »Njivo sem kupil...«, drugi: »Pet jarmov volov sem kupil...«, tre­tji pa: »Ože­nil sem se in zato ne morem priti.« Jezus je kon­čal to pris­po­dobo s sodbo gos­ti­te­lja: »Kajti povem vam: Nobe­den izmed onih pova­b­lje­nih mož ne bo oku­sil moje večerje« (Luka 14,24).

Ob tem pos­taja jasno, da si lahko nebesa pri­do­bimo ali pa jih izgu­bimo. Klju­čna točka je torej spre­je­tje ali zavr­ni­tev vabila. Bi lahko bila ta stvar še bolj eno­sta­vna? Ven­dar nika­kor! Če bo nekoč veliko ljudi izklju­če­nih iz nebes, potem ne zaradi tega, ker ne bi poz­nali poti, tem­več ker so vabilo zavr­nili.

Trije ime­no­vani lju­dje v pris­po­dbi nam niso vzgled, kajti nihče ne sprejme vabila in tako ne pri­dejo na praz­no­va­nje! Mar zdaj ne bo pra­z­no­va­nja? Kaj­pada! Po zavr­ni­tvi gos­ti­telj raz­po­š­lje vabila v vse smeri. Zdaj ne tis­kajo več vabila z zla­tim vtis­kom. Tu velja samo še klic: »Pri­dite!« Vsak pa, ki se pusti pova­biti, dobi zago­to­v­ljen pro­s­tor na pra­z­no­va­nju. Kaj se tu dogaja? Ja, lju­dje pri­ha­jajo – celo v veli­kih tru­mah. Čez nekaj časa dela gos­pod vme­sno bilanco: še so pro­sta mesta! Svo­jim slu­žab­ni­kom reče: »Poj­dite spet ven! Še nap­rej vabite!«

Na tem mestu bi rad to pris­po­dobo pre­ne­sel na nas, saj natanko zadene današ­nji polo­žaj. Še so mesta v nebe­sih pro­sta, Bog pa ti pravi: »Pridi, zasedi svoje mesto v nebe­sih! Bodi pame­ten in rezer­vi­raj za več­nost! Stori to danes!«

Nebesa so nep­red­sta­v­ljivo lepa, zato jih Gos­pod Jezus pri­merja z veli­kim pra­z­no­van­jem. V Prvem Pismu Korin­ča­nom (pogl. 2,9) piše o tem: »Česar oko ni videlo in uho ni sli­šalo in kar v člo­ve­kovo srce ni pri­šlo, kar je Bog prip­ra­vil tis­tim, ki ga lju­bijo.« Nič, prav nič na tem svetu ni niti pri­bli­žno pri­mer­ljivo z nebesi. Tako nep­redsta­v­ljivo lepo je tam! Nebes nika­kor ne smemo zamu­diti, so nam­reč zelo dra­gocena. Nekdo je za nas odprl vrata v nebesa. To je Jezus, Božji Sin! Njemu se moramo zahva­liti, da je tako prep­ro­sto priti tja. Zdaj je odvi­sno samo še od našega hote­nja. Samo tisti, ki je tako krat­ko­vi­den kakor ti trije možje v pris­po­dobi, ne sledi vabilu.

Odre­še­nje se zgodi po Gos­podu Jezusu

V Apos­tol­skih delih (2,21) beremo zelo pomem­bno vrs­tico: »In zgo­dilo se bo: vsak, kdor bo kli­cal Gos­po­dovo ime, bo rešen.« To je klju­čni sta­vek Nove zaveze. Ko je bil Pavel v zaporu v Fili­pih, je v pogo­voru z ječar­jem pove­dal bis­tvo: »Veruj v Gos­poda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apo­stol­ska dela 16,31) To spo­ro­čilo je sicer kra­tko in jedr­nato, a odlo­čno in spre­meni živ­lje­nje. Še isto noč se je ječar spreo­br­nil k Jezusu.

Obstaja nekaj, kar moramo nujno vedeti: Jezus nas želi odvr­niti od poti, ki se konča v pogub­lje­nju, v peklu. O nebe­sih in peklu pravi Sveto pismo, da bodo tam lju­dje pre­bi­vali na veko­maj. Prvi kraj je sija­jen, drugi pa stra­šen. Tre­t­jega pro­s­tora ni. Pet minut po smrti nihče ne bo več govo­ril, da je s smr­tjo vsega konec. Ob Jezu­sovi osebi se odloča vse. Naše večno bivali­šče je odvi­sno od ene same osebe: od Jezusa – in od našega raz­merja do Njega!

Ko sem bil na Polj­skem na pre­da­va­telj­ski tur­neji, smo obis­kali nek­da­nje kon­cen­tra­cij­sko tabo­ri­šče Auschwitz. Gro­zne stvari so se tam doga­jale v tre­t­jem rajhu. Od leta 1942 do leta 1944 je bilo tam več ko 1,6 mili­jona ljudi, prete­žno so bili to Judje, usmr­če­nih s pli­nom in nato sež­ga­nih. Danes v lite­ra­turi govo­rimo o »peklu Auschwitza«. Pre­miš­lje­val sem o tej oznaki, ko nas je neki nasta­v­lje­nec pel­jal skozi plin­sko celico, v kateri je bilo pri enem posto­pku usmr­če­nih 600 ljudi. Bilo je nep­red­sta­v­ljivo gro­zno. Toda je to bil res­ni­čno pekel?

Kot sku­pina obis­ko­val­cev smo si lahko ogle­dali plin­sko celico zgolj zaradi tega, ker je te gro­zote od leta 1945 konec. Zdaj so te zgra­dbe dane na ogled, niko­gar pa tam več ne trpin­čijo ali zas­trup­ljajo. Plin­ske celice v Auschwitzu so bile časo­vno ome­jene. Sveto­pi­sem­ski pekel pa je večen.

V veži današ­njega muzeja se je moj pogled usta­vil na bar­vni foto­gra­fiji, ki kaže križ s Kri­stu­so­vim tele­som. Neki zapor­nik je svoje upa­nje na Kri­ža­nega z žeb­ljem vpras­kal v zid. Tudi ta neznani umet­nik je umrl v plin­ski celici, toda vedel je za odre­še­nika Jezusa. Umrl je sicer na zelo stra­š­nem kraju, toda vrata v nebesa so mu bila odprta. Iz tis­tega pekla, pred kate­rim nas gos­pod Jezus v Novi zavezi tako izra­zito svari (npr. Matej 7,13; 5,29-30; 18,8) – če bi se kdaj tam zna­šli – ni več nobene poti in reši­tve. Ker – dru­gače kakor tabo­ri­šče v Auschwitzu – pekel večno obra­tuje, si ga tudi nikoli ni mogoče zgolj ogle­do­vati.

Tudi nebesa so večna, in to je kraj, kamor nas Bog želi pri­pe­l­jati. Zato se dajte pova­biti, da bi pri­šli v nebesa. Kli­čite Gos­po­dovo ime, in si tako rezervi­rajte nebesa! Po nekem pre­da­va­nju me je neka gospa raz­bur­jeno vpra­šala: »Mar res lahko rezervi­ramo nebesa? To je ven­dar sli­šati kakor v poto­valni agenciji!« Pri­tr­dil sem ji: »Kdor ne rezer­vira, ne bo dose­gel cilja. Če hočete na Havaje, ven­dar tudi pot­re­bu­jete velja­vno le­talsko vozov-nico.« Vno­vič me je vpra­šala: »Letalsko vozovnico mora kdo pla­čati!« – »O da, vozovnico v nebesa tudi. Ta pa je celo tako draga, da je nihče od nas ne more pla­čati. Naš greh nam to one­mo­goča. Bog v svoja nebesa ne spu­sti nobe­nega greha. Kdor želi po tem živ­lje­nju pre­bi­vati pri Bogu v nebe­sih, mora naj­prej biti osvo­bo­jen svoje krivde. To osvo­bo­di­tev je bilo mogoče doseči samo po brez­gre­šni osebi – ta oseba pa je Jezus Kri­s­tus. Samo On je pla­čilno spo­so­ben! Pla­čal pa je s svojo krvjo, po svoji smrti na križu.«

Kaj pa moram sto­riti, če želim priti v nebesa?

Tudi na nas Bog nasla­v­lja svoje vabilo k odre­ši­tvi. S poseb­nim pou­dar­kom nas veliko sveto­pi­sem­skih mest vabi, da bi sle­dili Božjemu klicu:

  • »Pri­za­de­vajte si, da vsto­pite skozi ozka vrata!« (Luka 13,24).
  • »Spreo­br­nite se, kajti pri­b­li­žalo se je nebe­ško kra­l­je­s­tvo« (Matej 4,17).
  • »Vsto­píte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in pro­s­torna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vsto­pajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v živ­lje­nje, in malo jih je, ki jo naj­dejo« (Matej 7,13-14).
  • »Sezi po več­nem živ­lje­nju, v kate­rega si bil pokli­can« (1. Timotej 6,12).
  • »Veruj v Gos­poda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apo­stol­ska dela 16,31).

Vse to so zelo roteči in pre­buja­joči ukazi. Člo­vek čuti v teh bese­di­lih res­nost, odloč­nost in nuj­nost. Potemta­kem rav­namo nad­vse dosle­dno, če odgo­vo­rimo na vabilo v nebesa z molit­vijo, ki bi se lahko v svo­bo­dni for­mula­ciji gla­sila nekako takole:

»Gos­pod Jezus, danes sem bral, da lahko pri­dem v nebesa zgolj po tebi. Rad bi bil nekoč pri tebi v nebe­sih. Odreši me zato pekla, kamor bi pri­šel zaradi svoje krivde. Ker me tako zelo lju­biš, si tudi zame umrl na križu in si tam pla­čal kazen za moje grehe. Vidiš vso mojo krivdo – od otroš­tva. Ti poz­naš vsak greh, vse, kar mi je zdaj v zave­sti. Ti poz­naš vsak vzgib mojega srca. Pred teboj sem kakor odprta knjiga. Tak­šen, kakr­šen sem zdaj, ne morem priti k tebi v nebesa. Zato te pro­sim: Odpu­sti mi vse moje grehe, ki jih od srca obžalu­jem. Pridi zdaj v moje živ­lje­nje ter ga pre­novi. Poma­gaj mi, da odlo­žim vse, kar pred teboj ni prav in podari mi nove navade, ki so pod tvo­jim bla­go­slo­vom. Omo­goči mi dos­top do Tvoje besede, do Bib­lije. Poma­gaj mi, da bi razu­mel, kaj mi želiš pove­dati in daj mi poslu­šno srce, da bi sto­ril, kar ti je všeč. Od zdaj nap­rej bodi moj GOS­POD. Želim ti sle­diti, pokaži mi pot, po kateri naj grem, na vseh pod­roč­jih svo­jega živ­lje­nja. Zahva­lju­jem se Ti, da si me usli­šal, da sem zdaj lahko otrok Božji, ki bo nekoč pri tebi v nebe­sih. Amen.«

Dire­k­tor in profe­sor v pokoju

  1. inž. Werner Gitt